SLOVENSKI PRAVOPISNI PRIROČNIKI   

 

Zgodovinski pregled s komentarjem

 

Pravopis, ki velja za jezikovni priročnik, v katerem se uporabniki na najhitrejši in najbolj nedvoumen način poučijo o zapisu, izreki, pregibanju, skladenjski rabi in pogosto tudi stilnih napotilih, sestoji iz teoretičnega dela, tj. pravopisnih pravil, in slovarskega dela. Za slovenščino je od leta 1899 do danes izšlo sedem pravopisov, katerih avtorji so posamezniki ali pa so rezultat kolektivnega dela na javnih ustanovah:

1. 1899: Slovenski pravopis. Sestavil Fr. Levec. Dunaj: Cesarsko kraljeva zaloga šolskih knjig.
2. 1920: Slovenski pravopis. Sestavil dr. A. Breznik. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna.
3. 1935: Slovenski pravopis. Ljubljana: Izdalo in založilo Znanstveno društvo.
4. 1937 (²1938): Slovenski pravopis. Mala izdaja. Priredila A. Breznik in F. Ramovš. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna.
5. 1950: Slovenski pravopis. Priredila Inštitut za slovenski jezik in Zavod za kulturo slovenskega jezika po 1. izd. Breznik-Ramovš: Slovenski pravopis 1935 ; uredniški odbor F. Ramovš ... et al. Ljubljana: SAZU – Državna založba Slovenije.
6. 1962: Slovenski pravopis. Ur. A. Bajec. Ljubljana: SAZU – Državna založba Slovenije.
7. 1990 (³1994, ⁵1997): Slovenski pravopis 1 – Pravila. Ur. Jože Toporišič et. al. Ljubljana:  SAZU – Državna založba Slovenije.

- pravila in slovar v knjižni izdaji:2001 (²2003): Slovenski pravopis. Ur. Jože Toporišič et. al. Ljubljana: SAZU – ZRC SAZU – Založba ZRC.

- pravila in slovar v e-izdaji: 2003: Slovenski pravopis. Elektronska izdaja na CD-ROM-u. Ur. Jože Toporišič et. al. Ljubljana: ZRC SAZU – Založba ZRC.

 

 

Izid vsakega pravopisnega priročnika na Slovenskem že tradicionalno spremljajo odzivi strokovne in laične javnosti, ki odražajo dve težnji: na eni strani se pojavlja želja po večji, bolj očitni predpisovalnosti novega pravopisa, po manj variantni in natančneje definirani knjižni normi, katere posledica bi bila tudi večja obveznost priročnika za uporabnike knjižnega jezika, na drugi strani pa je v odzivih poudarjena težnja po večji dogovornosti tega priročnika, po upoštevanju čim širšega kroga javnosti in po liberalnem uzakonjanju jezikovnih rešitev.

 

1. Prvi slovenski pravopis: Fran Levec, Slovenski pravopis 1899

 

Priprave na izid prvega slovenskega pravopisa so potekale v ozračju, ki je s seboj prinašal bogato dediščino normativno omahljivega 19. stoletja. Slovenščina je v tem obdobju veljala za prvi ali drugi deželni jezik cislajtanske polovice habsburške monarhije. Prvi temeljni kamen trdnejši znanstveni osnovi zapisovanja jezika je postavil S. Škrabec, ki pa se jezikovnoteoretičnih vprašanj loteval ob razčlenjevanju perečih praktičnih problemov. Škrabčeva prizadevanja so vplivala tudi na Levca, ki je leta 1899 sestavil prvi slovenski pravopis – takrat uradno potrjen šolski priročnik.

 

Levec je zvesto upošteval normo, ki jo je predpisal Pleteršnikov slovar in dopolnjeval s svojimi prispevki Škrabec; v posameznih vprašanjih se je ravnal tudi po tedanji rabi ali pa je odločitev prepustil tej, tako da je uzakonil dvojnico. V javnosti je najbolj odmevala njegova odločitev za zapis bravec, zaradi katerega so ga dolgo spremljale številne polemike (v letih 1900 in 1901 so v Slovencu objavljali celo Štrekljev podlistek z naslovom O Levčevem pravopisu in njega kritikah).

 

 

  

► Slika 1: Fran Levec, Slovenski pravopis (1899)

 

 2. Anton Breznik, Slovenski pravopis 1920

Anton Breznik je že s svojimi prvimi prispevki, med katerimi so s pravopisnega vidika zanimivi zlasti O tujkah in izposojenkah (1906), Kako je v naši pisavi s tujkami? (1907), Slovanske besede v slovenščini (1909), je posegel v reševanje pravopisne problematike. Že leta 1916 je izdal Slovensko slovnico za srednje šole, še prej pa je v letih 1913–1915 izdajal kritično pravopisno študijo Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis, ki je izhajala v reviji Dom in svet. V njej je do vseh takrat perečih vprašanj zavzel samostojno stališče.

V Slovenskem pravopisu 1920 je uvodni del pravopisa skrčil na obravnavo pravopisnih pravil v ožjem smislu.

 

 

► Slika 2: Anton Breznik, Slovenski pravopis (1920)

 

S SP 1920 je bila sicer izpolnjena želja po normativnem priročniku, vendar pa ta ni zadovoljil vseh pišočih in časa, v katerem je izšel. Breznik je želel z zapisom ločevati domače od tujega. S svojimi stališči je zaznamoval pravopisje vse do leta 1962.

Funkcijska področja slovenščine so se v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev v primerjavi s obdobjem pod Avstrijci razširile: prišlo je do razmaha rabe slovenščine na vseh področjih javnega življenja in znanosti.

Z vzpostavitvijo ljubljanske in mariborske oblasti je bila slovenščina v obeh najsevernejših jugoslovanskih samoupravnih enotah povzdignjena v (prevladujoči) uradni jezik, uporabljala pa se je tudi v beograjskem parlamentu.

 

 

BRUSI

 

 

 

 

► Sliki 3 in 4: Tominškov Antibarbarus in Kolaričevo Jezikovno rešeto.

 

V tem obdobju so izšli tudi različni BRUSI, jezikovni priročniki z najpogostnejšimi jezikovnimi problemi, ki so bili največkrat individualno in subjektivno delo: Josip Tominšek, Antibarbarus (1910), Ivan Koštial, Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine (1927), Rudolf Kolarič, Jezikovno rešeto (1931), Rudolf Andrejka, Napake v slovenskem izrazoslovju (1931) in V. Venomer: Nekoliko pravopisa (Chicago, 1931).

 

Purizem brusov je spodbudil kritike, da so v skladu z novimi jezikovnimi nazori zahtevali poleg podatkov o slovnični pravilnosti tudi stilistična navodila. Brusi so v obdobju med izidom Breznikovega in Breznik-Ramovševega pravopisa, ko je bil prvi že »potreben kritične predelave«, drugi pa še ni izšel, navajali k pravilni rabi. Jezikovna pravilnost pa je bila pojmovana premočrtno – v smislu slovnične pravilnosti.

3. Anton Breznik in Fran Ramovš, Slovenski pravopis 1935

 

Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis 1935 je prvi slovenski pravopis, ki ga je izdala ustanova – pravopisna komisija Znanstvenega društva v Ljubljani (I. Grafenauer, I. Prijatelj, F. Kidrič, R. Nahtigal).

Normiranje v tem pravopisu je opisnega značaja in opazno je zavračanje avtoritativnega poseganja v jezikovno normo. V Pomenkih o novem pravopisu (1935; Slovenec) je Breznik pojasnil svoje in Ramovševo protipuristično stališče z izjavo: »S prof. Ramovšem sva pustila možnost vsakršnemu razvoju v individualno smer.«

Ramovš pa, ki je sebe videl le v vlogi pravorečnega sodelavca pri pravopisu, je kasneje zapisal, da je Breznik »izredno bistroumno in s primernim gradivom ter z naravnost spretno argumentacijo znal Pravopis pred kritiki braniti« (Zbrano delo 2 1997). Skušal pa je poiskati tudi vzroke za nasprotovanja:

 

»Ni pa seveda njegova krivda, če so ortografske norme naletele včasih na odpor; saj slovenski knjižni jezik do najnovejše dobe ni imel trdne vzgojevalne osnove, pač pa so se v slovenski sredini prepogosto našli možje, ki jih je prej vlekla samovoljnost kot disciplina. […] Skratka, Breznikovo delo je solidno, je znak trdnega znanja in previdno premišljenega utiranja normativnih smernic za ustalitev, rast in kulturo slovenskega knjižnega jezika«.

 

Odmevi ob izidu SP 1935 pričajo, da ni v celoti izpolnil pričakovanj svojih uporabnikov, zlasti ne ljubiteljev linearne in enoumne jezikovne pravilnosti, ki so – željni avtoritativnega in jasnega jezikovnega zakona – pričakovali konec jezikovne svobode. Namesto univerzalnega jezikovnega priročnika, ki bi uzakonil enotno in preprosto normo, so dobili priročnik z bolj liberalnim značajem, ki je tudi od uporabnika zahteval več jezikovnega znanja in suverenosti pri izbiri jezikovnih sredstev. Po drugi strani so kritiki novemu pravopisu očitali nedoslednost, neusklajenost in napake.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

► Slika 5: Karikatura Breznika in Ramovša (Vir: Heidenreich, Spisovné jazyky v Jugoslavii. Přegled soudobého vývoje, 1937)

 

V primerjavi s SP 1920 je novi pravopis prinesel veliko novega besedja in oblik, v njihovi slovarski redakciji pa je bil toliko izčrpnejši, da je mnogo normativnih novosti prinesel že z zapisom besedja. Res je tudi, da je v njem precej nedoslednosti. Primerjava polemičnih izidov ob izidu tega pravopisa in prejšnjih dveh pa razkriva, da se je v tem obdobju slovenski knjižni jezik že zelo ustalil, pravopisni priročnik pa se je zlasti v slovarskem delu metodološko moderniziral. Izjemo predstavljajo nekatera vprašanja, ki ostajajo problematična še v drugi polovici 20. stoletja, npr. prevzemanje tujih lastnih in občnih imen in iz njih izhajajoča vprašanja prilagoditve slovenskemu jeziku, raba velike začetnice v večbesednih zemljepisnih imenih, pisanje skupaj in narazen idr., že prej pa se je ustalila večina vprašanj, povezanih z določitvijo razmerja fonem – črka.

 

4. Mala izdaja pravopisa iz leta 1937

Slavistično društvo je aprila 1936 zaprosilo za uradno priznanje Breznik-Ramovševega pravopisa 1935. Kraljeva banska uprava dravske banovine je skupaj s Šolarjevimi in Sušnikovimi usklajevalnimi popravki res izdala brošuro Novi slovenski pravopis (1937), ki je spremljala naslednjo, MALO oz. ŠOLSKO izdajo pravopisa (1937). V omenjeni brošuri je poudarjena najprej potreba po enotni jezikovni normi ter usklajenosti vseh jezikovnih priročnikov določene dobe, nato pa je zapisan odlok zakona, ki določa:

 

»Po vseh šolah v dravski banovini naj se s šolskim letom 1937/38 uvede Breznik-Ramovšev pravopis« (NSP 1937: 2).

 

Čeprav je ob izdaji Slovenskega pravopisa 1937 poudarjeno, da gre le za skrajšan in prirejen šolski ponatis SP 1935, je ta izdaja spremenjena tudi iz različnih drugih stališč. V slovarskem delu so opuščeni naglasi in pravila za pravorečne posebnosti (torej Ramovšev prispevek k SP 1935) ter izpuščene v knjižnem jeziku manj rabljene besede. V neslovarskem delu, pravilih, pa je narejenih toliko sprememb, da se je za SP 1937 uveljavilo prepričanje, da gre za novo oz. samostojno izdajo. Avtorja sta ravnala kompromisno: upoštevala sta več pripomb kritikov, kot so ti pričakovali, vendar pa sta »kljub spremembam […] morala ohraniti vtis, da gre za isto delo, saj sta to ob potrditvi SP 1935 zagotavljala banovinski upravi« je leta 1987 zapisal Stane Suhadolnik (1987: 505). V večjih ali manjših podrobnostih so bila spremenjena predvsem poglavja o sklanjanju in pregibanju tujih imen ter stavi ločil, dodano je bilo npr. poglavje O rabi nekaterih pripon.

 

Stanko BUNC

 

Tik pred vojno je izšel še en pomemben normativni priročnik – Bunčev Pregled slovnice slovenskega knjižnega jezika (1940), ki sicer ni doživel nobenih polemičnih odzivov, saj v normativnem smislu ne prinaša nobenih večjih sprememb. Njegova inovativnost je zlasti v preglednem podajanju kategorij rabe velike in zlasti male začetnice.

 

 

 

Se bo nadaljevalo ...

 

H. Dobrovoljc